Po mnenju nekaterih imamo časa samo še do petka, 13. novembra. Potem naj bi bilo konec sveta, vsaj takšnega, kot smo ga poznali doslej. Ne skrbite, takšnih napovedi je bilo v zgodovini kar nekaj, mi pa smo še vedno tukaj.
Znanstveniki so pred dobrimi šestimi desetletji izračunali, da bi se človeštvo prav na ta dan lahko znašlo pred katastrofalnimi posledicami nenadzorovanega naraščanja prebivalstva. Proučevali so rast svetovnega prebivalstva v zadnjih dveh tisočletjih.
Matematični model, ki je osupnil
Ugotovili so, da se število ljudi ne povečuje le eksponentno, ampak se hitrost rasti še dodatno pospešuje. Če bi se takšna rast nadaljevala brez sprememb, bi se število prebivalcev Zemlje 13. novembra 2026 teoretično približalo neskončnosti.
Posledice so raziskovalci opisali z grozljivo prispodobo. Prihodnjih generacij ne bo pokončala lakota, temveč jih bo dobesedno stisnila prenaseljenost.
Raziskava je ob objavi sprožila številne razprave. Njene projekcije so se z dejanskim naraščanjem prebivalstva razmeroma dobro ujemale vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa se je rast močno umirila.
Vse se je začelo v drugem stoletju
O koncu sveta že več kot tisoč let govorijo preroki, astrologi, televizijski evangelisti, mistiki in internetni vplivneži. Prvi večji val se je začel že v drugem stoletju našega štetja z montanizmom. Montan, »prerok« iz regije Frigija, je trdil, da prejema neposredna razodetja od Svetega Duha.
Oznanil je, da se bo »Novi Jeruzalem« kmalu spustil na Zemljo v mestu Pepuza v današnji Turčiji. To bi pomenilo začetek konca človeštva. Njegovi privrženci so se zbrali in izvajali strogo askezo, a nebeško mesto se ni nikoli pojavilo. Gibanje so sčasoma razglasili za heretično.
Strahovi so se vrnili tik pred letom 1000. Zamisel, da bo tisočletnica Kristusovega rojstva prinesla apokalipso, je bila v srednjem veku dolgo del splošnega prepričanja. Sodobni zgodovinarji sicer opozarjajo, da ni dokazov o splošni evropski paniki. Nato je prišlo leto 1000, pa leto 1001, svet pa je še naprej obstajal.
Poplava, požar in kokoš z jajci
V 16. stoletju je za novo paniko poskrbel Johannes Stöffler, nemški matematik in astronom. Napovedal je, da bo svet 25. februarja 1524 prizadela uničujoča poplava. Izračun je temeljil na redki poravnavi takrat znanih planetov v znamenju rib.
Novica se je razširila po vsej Evropi. Iz tistega časa obstajajo zapisi o množični gradnji ladij in pripravah na katastrofo. Na napovedani dan je res deževalo, kar je paniko še poglobilo, a dramatičnih posledic ni bilo.
Manj kot stoletje pozneje je paniko povzročilo že samo leto 1666. Zaradi zloveščega zaporedja števil 666 so nekateri v Angliji in drugod verjeli, da se bliža sodni dan. Ko je tega leta izbruhnil veliki londonski požar, ki je uničil več kot 13.000 hiš in na desetine cerkva, so se apokaliptične razlage okrepile. Smrtnih žrtev je bilo sicer razmeroma malo, svet zunaj londonskega obzidja pa je še naprej obstajal.
Leta 1806 se je v Leedsu v Angliji pojavila zgodba o kokoši, ki je nesla jajca s sporočilom »Kristus prihaja«. Ljudje so se zgrinjali, da bi videli domnevni čudež. Prevara se je razkrila, ko se je izkazalo, da je lastnica kokoši Mary Bateman sama pisala sporočila na jajca. Uporabila je kislino, ki je nekoliko stopila jajčno lupino, jajca pa nato položila v gnezdo.
Komet, vesoljska ladja in knjiga z milijoni izvodov
Leta 1910 se je Zemlji približal Halleyjev komet. Znanstveniki so v njegovem repu odkrili plin cianogen, oziroma dician. Nekateri astronomi so zaskrbljeno ugibali, kaj bi se zgodilo, če bi plin prodrl v Zemljino ozračje. Po svetu so začeli prodajati celo posebna »zaščitna sredstva«. Komet je švignil mimo brez posledic, saj je bila koncentracija plina v repu zanemarljiva.
Sredi 20. stoletja je Dorothy Martin iz Chicaga trdila, da je prejela sporočilo s planeta Clarion o poplavi, ki bo 21. decembra 1954 uničila svet. Verjela je, da bo njo in njene privržence rešila vesoljska ladja. Ko se ni zgodilo nič, je skupina sklenila, da je njihova vera rešila človeštvo. To je kasneje postalo klasičen primer psihološke razlage za neuspešne prerokbe.
Edgar Whisenant je izdal knjigo »88 razlogov, zakaj se bo vnebovzetje zgodilo leta 1988«. V njej je trdil, da bo konec sveta septembra tistega leta. Knjiga je bila prodana v milijonih izvodov. Ko se prerokba ni uresničila, je avtor datume prestavil v leti 1989 in 1993, a obakrat neuspešno.
Tragedija, hrošč in majevski koledar
Leta 1997 je paniko ponovno povzročil komet, tokrat Hale-Bopp. Marshall Applewhite, vodja kulta nebeških vrat, je privržence prepričal, da se za kometom skriva vesoljska ladja. Da bi »prešli na višjo raven obstoja«, so morali zapustiti svoja telesa. 39 članov kulta je naredilo množični samomor. To je eden najbolj tragičnih izidov apokaliptičnih verovanj v novejši zgodovini.
Dve leti pozneje je človeštvo zajel strah pred novim tisočletjem in računalniškim hroščem, ki naj bi privedel do zloma infrastrukture. Vlade in podjetja so vložila ogromna sredstva v prilagoditev sistemov. Pojavile so se manjše tehnične težave, globalne katastrofe pa ni bilo.
Leta 2000 je Richard Noone trdil, da bo 5. maja poravnava planetov povzročila premik zemeljske skorje in globalno katastrofo. Napovedoval je dramatične podnebne spremembe in novo ledeno dobo. Datum je minil brez nenavadnih geoloških dogodkov.
Pred 14 leti je manjšo paniko povzročila napačna razlaga majevskega koledarja. Zaradi nje so nekateri verjeli, da 21. december 2012 pomeni konec sveta. Znanstveniki so pojasnili, da gre za konec koledarskega cikla in ne za apokalipso.
Bomo preživeli tudi tokrat?
Takšnih primerov, ko so astronomi, vremenoslovci, verski voditelji, samooklicani preroki ali ljubiteljski zgodovinarji napovedali konec človeštva, je bilo v zgodovini še več. Vse smo preživeli, to pa nas lahko navdaja z upanjem.
Morda se bomo torej tudi po tokratnem petku, 13., v soboto prebudili v povsem običajen dan, ki bo menda le nekoliko hladnejši.
